Vsi članki iz tiskane izdaje Monitorja, razvrščeni padajoče po datumu objave.
Oktobra 2024 je orkan Helene opustošil jugovzhod Združenih držav Amerike. Kongresnica Marjorie Taylor Greene iz Georgie je odgovornost prevalila na abstraktnega krivca: »Da, vreme …
Vsaka doba ima svojo magijo. Nekoč so bili to kometi, mrki, zdravilni napoji, prerokbe, alkimija in skrivni znaki v naravi. Danes so to algoritmi, oblaki, antene, čipi, umetna inteligenca, pametne naprave in podatkovni sistemi. Ne vidimo jih, a vsak dan odločajo o delu našega življenja.
Ali nas telefon res posluša? Je 5G »še vedno« nevaren? Imajo operacijski sistemi skrite vhode za obveščevalne službe? Nas pametna hiša opazuje? Bo digitalni denar pomenil konec svobode? In kaj se zgodi, ko se izkaže, da nekatere paranoje vendarle niso bile povsem izmišljene? V posebni številki Monitorja tokrat o sodobnih tehnoloških teorijah zarote – od njihovih psiholoških in družbenih temeljev do resničnih primerov, ko je tehnologija zares delovala drugače, kot so uporabniki verjeli.
Le dan po predavanju Richarda Hofstadterja o paranoičnem slogu v ameriški politiki je bil umorjen John F. Kennedy – dogodek, ki je teorije zarote potisnil iz obrobja v središče javne domišljije.
Teorije zarote niso nove. Spreminjajo se njihovi junaki, sovražniki, tehnologije in kanali širjenja, osnovni vzorec pa ostaja presenetljivo trdoživ. Vedno obstaja dogodek, ki je prevelik, preveč boleč ali preveč kaotičen, da bi ga sprejeli kot posledico napak, interesov, nesposobnosti, naključij in običajne človeške zmede. Zato se pojavi privlačnejša razlaga: nekdo je to načrtoval. Nekdo vleče niti. Nekdo ve, kaj se v resnici dogaja.
Pametni dom je ena izmed tistih tehnoloških obljub, ki zveni skoraj nedolžno. Luči, ki se prižgejo same. Termostat, ki ve, kdaj nas zebe. Kamera, ki sporoči, da je pred vrati paket. Zvočnik, ki nastavi časovnik, prebere vremensko napoved ali predvaja glasbo. Sesalnik, ki med našo odsotnostjo pospravi stanovanje. Vse skupaj deluje kot udobje, ne kot ideologija. Kot majhna pomoč, ne kot velik sistem.
Pred petimi leti je bil 5G veliko več kot nova generacija mobilnega omrežja. Postal je antena za vse strahove tistega časa. V njem so …
Denar je bil vedno več kot le plačilno sredstvo. Je občutek svobode, možnost izbire, dokaz dela, rezerva za slabe čase in včasih zadnja zasebna stvar, ki jo imamo v žepu. Kovanec ali bankovec ne sprašuje, kdo smo, zakaj plačujemo ali ima transakcija dovoljeno oznako. Preprosto zamenja lastnika. Torej ni presenetljivo, da se ob vsaki napovedi digitalnega denarja pojavi tudi strah: Kaj pa, če bo denar nekoč mogoče izklopiti?
Največja težava tehnoloških teorij zarote ni, da so vse izmišljene, ampak v tem, da nekatere nastanejo na pogorišču resničnih zlorab. Če bi bila zgodovina tehnologije ena sama zgodba o preglednosti, poštenju in spoštovanju uporabnikov, bi bilo precej lažje zamahniti z roko. Toda ni. V njej so tajni programi, skrite oznake, prelomljene obljube, varnostne luknje, prisluškovanja, podatkovni posredniki, zlorabljene aplikacije, okuženi telefoni in naprave, ki so počele več, kot je pisalo na škatli.
Skoraj vsak pozna ta prizor. S prijateljem se pogovarjamo o dopustu, novih supergah, kuhinjskem aparatu ali bolezni domačega psa. Telefona se nismo dotaknili, ničesar nismo iskali, nobene aplikacije nismo odprli. Nekaj ur pozneje se na zaslonu pojavi oglas prav za to stvar. Naključje? Težko. Razlaga, ki se ponuja sama od sebe, je preprosta in srhljiva: telefon nas posluša.
Vsak zaprt sistem je nekoliko sumljiv. To ne pomeni, da je nujno nevaren, vseeno pa, da od uporabnika zahteva zaupanje. Ko uporabljamo Windows, iPhone, Android, usmerjevalnik, oblak ali poslovno aplikacijo, večinoma ne vemo, kaj se v ozadju v resnici dogaja. Vidimo okna, ikone, nastavitve in obvestila, ne vidimo pa kode, dogovorov, varnostnih certifikatov, diagnostičnih poti, pravnih zahtevkov in izjem, ki jih sistem morda omogoča. V tej nevidnosti nastane prostor za najbolj trdožive tehnološke teorije zarote.
Tehnološka podjetja že od nekdaj lajšajo vsakdan sleherniku, vendar jih ne vedno vodi altruizem, zato v preteklosti najdemo številne primere, ko so želela kupca žejnega peljati čez vodo. Včasih je njihovo ravnanje prizadelo vse, spet drugič le najbolj naivne med nami. Poglejmo nekaj najzanimivejših tovrstnih primerov.
Domače hobi računalništvo ima dolgo in uspešno zgodovino. Pred dobrim desetletjem se je za tako okolje razširil izraz homelab, torej domače okolje, v katerem lahko eksperimentiramo, se učimo in postavimo lastne IT-storitve. Od gostitve lastnih spletnih storitev, pametne hiše ali medijske knjižnice do učenja virtualizacije in mrežnih tehnologij so možnosti praktično neomejene.
Evropska komisija je predstavila končno različico aplikacije za preverjanje starosti na internetu, ki sta jo poldrugo leto razvijala nemški in švedski partner. Izkazalo se je, da ima več lukenj kot švicarski sir, polno ranljivosti in malomarno obravnavo osebnih podatkov, nekatere funkcionalnosti pa sploh še niso implementirane. Komisija je morala stopiti korak nazaj, mi pa se vprašajmo, kateri problem sploh rešuje.
Večina uporabnikov maca prisega na očesu prijetno grafično okolje, ikone in preprosto klikanje z miško. Pod to bleščečo površino se skriva zmogljivo jedro, temelječe na sistemu Unix, do katerega lahko dostopamo prek aplikacije Terminal. Nekaterim je ta videti kot nekaj iz filma Matrix, za napredne uporabnike pa je nepogrešljivo orodje, saj omogoča neposredno komunikacijo z operacijskim sistemom, brez omejitev, ki jih včasih postavlja grafični vmesnik.
Računalništvo v oblaku ni več le tehnična podpora poslovanju, ampak je postalo hrbtenica sodobne družbe, gospodarstva in države. Evropska unija je z obsežnimi zakonodajnimi paketi in s finančnimi spodbudami jasno pokazala, da ne želi postati »digitalna kolonija« tujih velesil.
Key Launcher Key Launcher prinaša nostalgijo tipkovnic T9 z izvirnim preobratom. Zaganjalnik za dostop do aplikacij in vsebin uporablja logiko predvidevanja s starih mobilnih telefonov. …
Podjetja danes ne iščejo več zgolj platforme za sestanke, temveč inteligentna okolja, ki zmanjšujejo trenja pri delu, avtomatizirajo administrativna opravila in krepijo človeško povezanost v digitalnem prostoru.
