Za abrahama, natanko na dan, ko sem se pred pol stoletja rodil, sem prek mobilne aplikacije naročil svoj prvi električni avto. Izbral sem Teslo model 3, ki me je prepričala z videzom, s tehnično dovršenostjo in z vsaj na papirju zadovoljivim dometom.
Tehnologija zaznavanja okolice je srce avtonomne vožnje. Brez nje računalnik v vozilu ne bi vedel, kdaj zavirati, zaviti ali zamenjati pasu. Med glavnimi pristopi sta lidar (»optični radar«) in kamera, vsak s svojimi prednostmi in slabostmi.
Redkokdaj si kakšen izum prihodnosti predstavljamo tako močno in tako vztrajno, nato pa dočakamo njegovo uresničitev. Oni dan sem ugotovil, da se mi je zgodilo prav to. Umetna inteligenca, avtomatizirano prevajanje in digitalizacija besedil so skupaj poskrbeli, da sem dočakal prihodnost izpred skoraj treh desetletij.
Evropa si že vrsto let prizadeva, da bi bila na področju digitalnih tehnologij bolj neodvisna in suverena, tako kar se tiče razvoja in proizvodnje kot tudi uporabe digitalnih izdelkov in storitev. Trenutne globalne geopolitične razmere, še posebej nedavni zasuk v gospodarski politiki ZDA, so te aktivnosti drastično pospešile. Toda kako in v kolikšnem času lahko to dosežemo?
Je informacijska tehnologija, v vseh oblikah, res nezamenljivo skoncentrirana le v ZDA (in na Kitajskem), ali pa obstaja možnost, da bo vsaj delček te kdaj premogla tudi Evropa?
Živo se spomnim julijskega večera pred 24 leti, ko je bil zadnji dan delovanja Napsterja. Program, ki je od leta 1999 do 10. julija 2001 omogočal prenašanje skladb z interneta, je padel v sodni bitki. Napster je kršil vse mogoče zakone s področja avtorskih pravic, zato je bil njegov propad le vprašanje časa.
Microsoft, ključno podjetje tehnološke revolucije, praznuje 50-letnico obstoja. Videti je, da je korporativna logika razvoja programskih izdelkov vendarle zmagala. Ali pač ne?
Ste vedeli, da čeprav kupimo film na Amazon Prime Videu ali pesem na iTunes, v resnici teh vsebin nikoli ne posedujemo? Z nakupom pridobimo namreč zgolj licenco za njihovo uporabo, ki jo lahko ponudniki kadarkoli prekličejo. Dobrodošli v sodobnem digitalnem svetu, kjer lastništvo ni več, kar je nekdaj bilo!
Že nekaj let berem o tem, da so prijavna gesla ne varna (in celo nevarna) in da jih bodo prej ali slej zamenjali prijavni ključi (Passkeys). Pa jih bodo res?
Odkar sem v IT, poslušam, kako evropska informatika zaostaja za konkurenco – predvsem za Američani. Pa je to res?