Uvedba umetne inteligence v poslovanje obeta večjo učinkovitost in nižje stroške, vendar praksa pogosto prinese nepredvidene ovire. Ko algoritem naleti na nepredvidljivost človeškega vedenja ali kompleksnost resničnega sveta, podjetja včasih ugotovijo, da je bil stari, analogni način pravzaprav boljši.
Najprej so nam povedali, da bo umetna inteligenca delala namesto nas. Nato so nam razložili, da bo delala bolje kot mi. Zdaj smo v fazi, ko nam razlagajo, da bo delala ceneje kot mi.
Le dan po predavanju Richarda Hofstadterja o paranoičnem slogu v ameriški politiki je bil umorjen John F. Kennedy – dogodek, ki je teorije zarote potisnil iz obrobja v središče javne domišljije.
Teorije zarote niso nove. Spreminjajo se njihovi junaki, sovražniki, tehnologije in kanali širjenja, osnovni vzorec pa ostaja presenetljivo trdoživ. Vedno obstaja dogodek, ki je prevelik, preveč boleč ali preveč kaotičen, da bi ga sprejeli kot posledico napak, interesov, nesposobnosti, naključij in običajne človeške zmede. Zato se pojavi privlačnejša razlaga: nekdo je to načrtoval. Nekdo vleče niti. Nekdo ve, kaj se v resnici dogaja.
Nedavno so na Kitajskem priredili tekmovanje v teku na polmaratonsko razdaljo, ki so se ga lahko udeležili tudi humanoidni roboti. Zmagovalni robot podjetja Honor je za 21 km dolgo pot potreboval nekaj več kot 50 minut, kar je precej manj, kot zmorejo najboljši človeški tekači. Ta dosežek je še posebej impresiven, če ga primerjamo z lanskim, ko je zmagovalni robot za enako razdaljo potreboval več kot dve uri in pol. Še bolj pa dejstvo, da se je večina lanskih robotov dobesedno opotekala po progi.
Računalniki, telefoni in tablice so že dolgo predstavljeni kot naprave, ki jih je mogoče nenehno izboljševati. Vedno naj bi obstajal še en program, še eno orodje, še en klik, s katerim bo naprava hitrejša, čistejša, varnejša in bolj odzivna. Prav na tej obljubi je zrasla cela industrija programske opreme, ki ne prodaja nujno učinka, temveč predvsem občutek nadzora. Uporabniku ponuja pomiritev: nekaj je narobe, a brez skrbi, tukaj je rešitev.
V 90. letih prejšnjega stoletja, ko so osebni računalniki postali osrednji del gospodinjstev, se je pojavila nova vrsta industrije: digitalna alkimija. Obljubljala je nekaj nemogočega – da lahko s programsko opremo nadgradimo strojno opremo ali s klikom na gumb popravimo tisoče napak, ki v resnici sploh niso obstajale. Od razvpitega primera SoftRAM 95 do agresivnega WinFixerja je zgodovina računalništva polna programov, ki so v najboljšem primeru počeli nič, v najslabšem pa resno ogrozili stabilnost sistema.
Iz nove številke Monitorja: V 90. letih prejšnjega stoletja, ko so osebni računalniki postali osrednji del gospodinjstev, se je pojavila nova vrsta industrije: digitalna alkimija. …
Monitor Svet, posebna številka s prevodi tujih besedil, tudi tokrat prinaša izbor najboljših člankov uglednih tujih revij, med njimi New Scientist, Fast Company, The Atlantic, MIT Technology Review in Inc. Tema številke se posveča vprašanju, kako krhek je pravzaprav internet, od katerega je danes odvisno skoraj vse – od komunikacije in gospodarstva do energetike ter javnih storitev. Če bi zaradi naravne nesreče, vojne, kibernetskega napada ali sončne nevihte prišlo do večjega izpada, bi se sodobna družba lahko zelo hitro znašla v kaosu. Članek spremlja skupino strokovnjakov in prostovoljcev, ki razmišljajo, kako bi bilo mogoče internet v takem scenariju znova zagnati – od lokalnih improviziranih omrežij do preprostih radijskih naprav, ki bi omogočile vsaj osnovno komunikacijo. Njihova prizadevanja razkrivajo, da za popoln zlom interneta morda sploh nimamo jasnega načrta – in da bi ga morali začeti pripravljati, še preden ga zares potrebujemo.
Vedno ista zgodba: prihaja doba umetne inteligence, podatkovni centri rastejo kot gobe po dežju, elektrike bo zmanjkalo, omrežja bodo pokala po šivih, rešitev pa so novi megaprojekti, novi reaktorji, nove milijardne investicije. Ali res?