Izrazito povečanje računalniških komunikacij v 70. letih je narekovalo izgradnjo prvih splošno dostopnih omrežij, namenjenih izključno paketnemu prenosu digitalnih podatkov. Vanje so se lahko vključili predvsem uporabniki, kot so fakultete, inštituti, knjižnice, državni in občinski uradi, pošte, banke ter velika podjetja, zato jih imenujemo tudi javna podatkovna omrežja.
Javna podatkovna omrežja so bila zasnovana kot splošna prenosna infrastruktura brez vgrajenih storitev, zato so bili za uporabnost v celoti odgovorni uporabniki. Vse naprave, povezane v javna podatkovna omrežja, so lahko na dogovorjen način izmenjevale podatke s katerokoli drugo napravo ne glede na vrsto, velikost, namembnost ali kraj namestitve. Javna podatkovna omrežja so delovala na podoben paketni način kot prva raziskovalna omrežja, vendar z nekaterimi bistvenimi razlikami. Upravljalci javnih omrežij so se dogovorili za uporabo drugačnega načina delovanja z navideznimi trajnimi povezavami (X.25), ki posnema delovanje klasičnih telefonskih omrežij. Telefonska omrežja delujejo na principu preklapljanja zvez oziroma jasno določenih, trajnih povezav (angl. circuit switching), prek katerih neprekinjeno poteka obojestranska izmenjava podatkov med napravama. Podobno je v javnih podatkovnih omrežjih izmenjava podatkovnih paketov potekala po vnaprej določenih poteh. Pred vsako izmenjavo podatkov med napravama so morali usmerjevalniki omrežja vzpostaviti trajno zvezo z vnaprej rezervirano pasovno širino. Vzpostavitev začetne povezave je, tako kot pri telefonskih klicih, zahtevala nekaj časa. Tudi če celotna pasovna širina ni bila izkoriščena, je istočasno niso mogli uporabljati drugi uporabniki. Ta način je kljub temu bolj ustrezal upravljalcem javnih omrežij, saj je bil promet v omrežju bolj urejen, predvidljiv in zelo odvisen od upravljalca, ki je lahko natančno uravnaval in obračunaval porabo posameznih uporabnikov. Tak način delovanja je ostal zelo razširjen do zgodnjih 90. let tudi v okviru odprtega medmrežnega modela OSI.
Razvoj računalniških omrežij je v ZDA in Evropi potekal različno. V ZDA so po zgledu raziskovalnega omrežja ARPANET javna paketna omrežja najprej začela graditi zasebna zagonska podjetja in velike korporacije. V Evropi pa so omrežja zgradili državni telekomunikacijski ponudniki, ki so imeli skoraj izključen nadzor nad tem področjem. To je močno vplivalo tudi na smer razvoja evropskih raziskovalnih omrežij (Euronet). Sredi 70. let so najprej oblikovali javna podatkovna omrežja v Franciji (Transpac), Angliji (EPSS), Španiji (RETD) in skandinavskih državah (DATAPAK, PAXNET, Telepak). Ta predstavljajo temelj evropske omrežne infrastrukture, ki je zaradi skupnega, dogovorjenega načina delovanja omogočila tudi oblikovanje prvega evropskega medmrežja. Po zmogljivosti so bili uporabniški priključki v evropskih javnih omrežjih primerljivi z najetimi telefonskimi povezavami (9.600 bitov na sekundo).
V Sloveniji je stroka o izgradnji javnega omrežja za paketni prenos podatkov začela razmišljati že sredi 70. let. Potrebe na področju računalniških komunikacij so bile pri nas in na Hrvaškem bistveno večje kot v drugih jugoslovanskih republikah. Kljub velikim potrebam domačih računalniških uporabnikov je zvezna vlada dovoljenje izdala razmeroma pozno. Omrežje z glavnim vozliščem v Ljubljani, osmimi koncentratorji po državi in neposredno povezavo s hrvaškim delom je poskusno začelo delovati konec leta 1985, skoraj deset let po prvih slovenskih predlogih za izgradnjo. V drugih računalniško manj razvitih republikah je izgradnja zaostala še nekaj let. Povezave omrežja s tujino so bile do začetka 90. let strogo omejene, čemur so domači raziskovalci močno nasprotovali. Zavedali so se pomena računalniških komunikacij in želeli bolj tesno ter polnopravno sodelovati pri razvoju z evropskimi kolegi.
Po zaslugi tesnega prileganja nižjih ravni načina X.25 z lastniškimi tehnologijami, kot sta DECnet in IBM SNA, so uporabniki ponekod lahko pomanjkanje uporabnih storitev v javnih podatkovnih omrežjih preprosto presegli z uporabo lastniških storitev, vendar je to pomenilo, da so bile storitve dostopne le uporabnikom računalnikov določenega proizvajalca. V razvitih evropskih državah je bilo zanimanje za enotne podatkovne storitve v 70. letih zelo veliko. Veliko zgodnjih, inovativnih zamisli za omrežno uporabo izvira prav iz evropskih raziskovalnih krogov. Razvoj na tem področju je z željo po poenotenju ravnanja s podatki močno spodbujala tudi Evropska komisija. Velik pomen za začetni razvoj vseevropskih omrežnih storitev imata projekt za izmenjavo znanstvenih in tehničnih informacij (DIANE) ter projekt za vzpostavitev evropskega raziskovalnega omrežja prek javnih podatkovnih omrežij (Euronet). Projekta sta bila zelo uspešna. Do leta 1983 je število podatkovnih zbirk v sistemu Euronet/DIANE naraslo na približno 400, storitve pa je redno uporabljalo že okoli tri tisoč uporabnikov.
Pri nas so bile povezave z javnim podatkovnim omrežjem še posebej pomembne za fakultete, inštitute in knjižnice, opremljene z računalniki DEC VAX in njihovimi domačimi različicami Delta in Kopa. Zaradi združljivosti računalnikov so pomanjkanje javnih storitev za elektronsko sporazumevanje in sodelovanje v začetnem obdobju preprosto nadgradili s storitvami DECnet. Najpomembnejše domače podatkovne storitve pa spadajo v okvir knjižnično-informacijskega sistema (KIS) in sistema znanstvenih in tehničnih informacij (SZTIJ). Ocenjujejo, da so do začetka 90. let izmenjave podatkov med uporabniki teh storitev predstavljale več kot 80 odstotkov vsega podatkovnega prometa v omrežju.
Na začetku 80. let, ko je Evropo zajel mikroračunalniški val, so nekateri upravljalci javnih omrežij razvili prve storitve za množični dostop do podatkov, imenovane Videotekst. Uporabniki so do podatkov dostopali prek najbližje dostopne točke v javnem omrežju. To so lahko storili s posebnimi mikroračunalniškimi terminali ali še cenejšimi mikroračunalniškimi vmesniki za televizorje, ki jih pogosto imenujemo kar ljudski terminali. Zaradi obojesmerne podatkovne povezave so s terminalom lahko tudi objavljali in spreminjali podatke v sistemu, elektronsko oddajali vloge, posredovali sporočila drugim uporabnikom in podobno. Storitve Videotekst, sorodne bolj znanemu teletekstu, so pred pojavom svetovnega spleta množično uporabljali v šolah, knjižnicah, poštah in državnih uradih. Najznačilnejši storitvi te vrste sta francoski Teletel/Minitel in angleški Prestel, ki so ju kmalu prenesli na številna druga javna omrežja.
Uvedbo takšnega sistema ljudskih terminalov so (sprva le za najpomembnejše javne uslužbence) predlagali tudi domači strokovnjaki. V sosednji Italiji so takrat uporabljali različico Minitel, v sosednji Avstriji različico Prestel, v Jugoslaviji pa so močno nasprotovali uvozu tujih storitev. Žal so bile možnosti za razvoj videotekstnih storitev z domačim znanjem in tehnologijo omejene, bliskovit tehnološki napredek pa ni dopuščal dolgotrajnih razvojnih postopkov. Izgradnja javnega podatkovnega omrežja je bila na začetku 80. let pri nas še v pripravljalni fazi, zelo slab pa je bil tudi dostop do običajnih telefonskih priključkov. Napredna mikroračunalniška in komunikacijska oprema, potrebna za uresničitev takšne zamisli, je bila pri nas težko dostopna in do desetkrat dražja kot v tujini.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.