22. marca bodo v Sloveniji volitve. Spet bomo v nedeljo vzeli osebni dokument, odšli na volišče, obkrožili kandidata s svinčnikom in listič oddali v zapečateno skrinjico. Ob tem se že vrsto let ponavlja isto vprašanje: zakaj tega ne bi mogli storiti kar od doma, prek računalnika ali telefona? Zakaj nimamo internetnih volitev?
Argumenti zagovornikov so na prvi pogled prepričljivi. Živimo digitalno. Davke oddajamo prek eDavkov, z državo komuniciramo prek eUprave, uporabljamo digitalna potrdila, SI-PASS, pametne osebne izkaznice, šifrirane povezave. Če lahko na daljavo odpremo podjetje ali podpišemo pogodbo, zakaj ne bi mogli še oddati glasu? Pogosto slišimo tudi, da bi na ta način k sodelovanju pritegnili več mladih, ki jim je telefon bližji od volišča.
Zgled naj bi imeli že dolgo pred nosom. Estonija je internetne volitve uvedla pred dvema desetletjema. S pomočjo pametne osebne izkaznice in posebnega programa lahko njihovi državljani glasujejo od doma, delež takih glasov pa iz leta v leto raste. Sistem deluje, katastrofalnih incidentov ni bilo, estonska zgodba pa se pogosto omenja kot dokaz, da je stvar izvedljiva.
Pa je res tako preprosto?
Tehnološko gledano danes zmoremo marsikaj. Šifriranje, digitalni podpisi in preverjanje identitete so zrela področja. Toda volitve niso spletna trgovina ali bančno nakazilo. Pri volitvah ni pomembno le, da sistem deluje, temveč tudi, da mu ljudje zaupajo. Glas mora biti hkrati anonimen in preverljivo veljaven. Volivec mora glasovati svobodno, brez pritiska okolice. Rezultat mora biti preverljiv in ponovljiv. Vse to mora biti razumljivo tudi tistim, ki niso kriptografi.
Predvsem pa – internet leta 2026 ni več internet iz leta 2005, ko se je začel Estonski eksperiment. Preplavljajo ga zlonamerna programska oprema, izsiljevalski virusi, državni hekerski napadi in organizirane kampanje vplivanja. Napad na volilno infrastrukturo bi bil ultimativna tarča – tehnična in politična. Tudi če je matematično mogoče zasnovati varen sistem, ostaja vprašanje verige zaupanja: programske kode, prevajalnikov, operacijskih sistemov, strojne opreme in domačih naprav, nad katerimi država nima nadzora.
Zato odgovori na na videz preprosta vprašanja – bi i-volitve povečale udeležbo, bile cenejše, bolj svobodne, učinkovitejše? – danes niso pritrdilni. Tudi tam, kjer so jih preizkusili, so jih pogosto opustili. Estonija ostaja izjema, ki je nastala v drugačnih časih in pod posebnimi okoliščinami.
Na naslednjih straneh povzemamo argumente in dokaze, ki jih strokovnjaki ponavljajo že leta. Razlogi proti internetnim volitvam niso ideološki, temveč tehnični, varnostni in predvsem družbeni. Morda se sliši staromodno, a obkroževanje s svinčnikom na papirju, fizično na volišču, je še vedno najbolj varen in najbolj zaupanja vreden način izvedbe volitev.
Poglejmo, zakaj.
Pred vsakimi volitvami se okrepi vprašanje, ki smo ga zapisali v naslovu. Odgovor ostaja skozi desetletja enak, čeprav se tehnologija spreminja. Deset let pozneje je čas, da pogledamo, ali smo kaj bliže Estoniji in zakaj ne. Razlogi so tehtni, prednosti internetnega glasovanja pa neprepričljive.
Pred desetimi leti smo se na tem mestu vprašali, ali se nam v prihodnosti morebiti obetajo elektronske ali internetne volitve (Zakaj ne volimo po internetu, Monitor 12/16), kot so to že tedaj počeli Estonci. Tehnologija je v tem času napredovala, volitve po internetu pa niso nič bliže, temveč kvečjemu dlje. Tudi v Strategiji digitalnih javnih storitev 2030 e-volitve niso omenjene, pa čeprav je nekaj državljanov že oddalo predloge za njihovo uvedbo. Razlogov, da i-volitev ali e-volitev še lep čas ne bo, je več in posegajo v samo bistveno demokracije.
Če bi dlakocepili, e-volitve pomenijo glasovanje, kjer se kakorkoli uporabljajo elektronske naprave, denimo na voliščih. Pravo glasovanje prek interneta pa so i-volitve, a se danes pogosto uporablja zgolj termin e-volitve, tudi ko imamo v mislih internetno glasovanje.
Odpravimo se v državo, ki ji je uspelo uvesti internetne volitve brez večjih pretresov. Estonija še vedno ostaja edina država na svetu, ki redno in v večjem številu glasuje prek interneta. Odkar so leta 2005 prvikrat glasovali na tak način, se je internetno glasovanje med prebivalstvom dodobra uveljavilo. Na prvih lokalnih volitvah leta 2005 je tako glasovalo dobrih 9.000 ljudi, kar je predstavljalo 1,9 odstotka glasov. Na državnozborskih volitvah leta 2007 se je število internetnih glasov povzpelo na 30 tisoč oziroma 3,4 odstotka oddanih glasov. V naslednjih letih je ta delež rasel in leta 2011 dosegel četrtino oddanih glasov, leta 2015 že 30 odstotkov, leta 2019 skoraj 47 odstotkov in nazadnje, leta 2023, prvikrat več kot polovico. Prek interneta je bilo oddanih 312 tisoč glasov oziroma 51,1 odstotka.
Težko pa bi rekli, da lažja dostopnost glasovanja povečuje volilno udeležbo, ki je v Estoniji izjemno stabilna. Leta 2007 je dosegla 61,9 odstotka, nato pa se je vsa leta gibala med 63 in 65 odstotki. Največja je bila leta 2015. Podobno velja tudi za lokalne volitve, kjer se udeležba takisto ne spreminja bistveno. S tem odpade eden glavnih argumentov za uvedbo internetnih volitev, saj na udeležbo očitno ne vplivajo. Kdor želi voliti, bo volil tako ali drugače.
Drugi pogosto uporabljeni argument je cena. Na Ministrstvu za javno upravo (MJU) so pojasnili, da bi bila izvedba i-volitev dražja, saj bi morali ohraniti fizična volišča. »Pred tem bi morali uvesti tudi elektronske volilne imenike in vsa volišča, ki jih je približno 3.000, opremiti z varno IT-opremo. Zaradi zagotavljanja tajnosti glasovanja in načela osebnega glasovanja namreč pri internetnih volitvah volivci lahko internetno glasujejo tolikokrat, kolikor želijo – šteje le zadnji glas, ki je lahko tudi v nedeljo na volišču.«
Pri Evropski komisiji deluje tudi Evropska mreža za volilno sodelovanje (ECNE), v kateri si evropske države izmenjujejo izkušnje pri glasovanju. ECNE podrobno spremlja napredek v Estoniji, ki pa ostalih držav ni prepričal. Več držav, med njimi Kanada, Nemčija, Norveška, Švica in ZDA, je že izvedlo pilotne projekte volitev prek interneta, nato pa so zamisli opustile. Glavni pomislek je bil varnostni in ne tehnološki, saj je še tako dobro tehnologijo mogoče zlorabiti. Glasovanje namreč pri internetnih volitvah ne poteka v nadzorovanem okolju.
Volitve so eno tistih opravil, kjer je videz enako pomemben kot sama vsebina in izvedba. Četudi so volitve opravljene po vseh predpisih in povsem korektno, je izid neuporaben, če prebivalstvo ne zaupa v njihovo poštenost. V duhu demokracije morajo biti poštene in svobodne, na izvedbeni ravni pa se to poenostavi v anonimnost, zanesljivost, hitrost, natančnost in skalabilnost. Vsak glas mora biti hkrati anonimen in obenem preverljivo edinstven, torej glas resničnega volivca, ki sme veljati/šteti le enkrat. Okolje oddaje glasu mora biti svobodno, torej mora imeti vsak možnost glasovati brez prisile. Po glasovanju morajo biti glasovi natančno in hitro prešteti, na postopek pa ne sme vplivati število volivcev. Volitve morajo teči tako v občini Osilnica, kjer je prebivalcev okrog 300, kakor v Ljubljani ali Indiji.
To so strogi pogoji, ki jih papirne volitve najlaže izpolnijo. Pri Državni volilni komisiji pojasnjujejo, »da mora pri elektronskem glasovanju volivec zaupati, da bo njegov glas dejansko pripisan kandidatu, ki ga je izbral. Ker celoten proces poteka digitalno, se pojavljajo upravičena vprašanja o morebitnih zlorabah, kot je zlonamerna koda ali so virusi, ki bi lahko glas preusmerili drugam (drugemu kandidatu), ter o možnosti naknadnega preverjanja ali ponovnega štetja glasov.« Ob tem velja poudariti, da je ta problem tehnično že rešen, a je resnično življenje precej drugačno.
To na prvi pogled deluje nemogoče, a matematika je resnično mogočna veda. Na prvi pogled bi se nam enako neverjetno zdelo, da je prek kompromitiranega komunikacijskega kanala mogoče varno komunicirati in celo izmenjati šifrirane ključe, ki jih lahko prisluškovalec celo prestreže, pa mu ne bodo nič koristili. Matematika je izumila asimetrično šifriranje s parom zasebnega in javnega ključa.
Prav tako je mogoče zagotoviti anonimnost in preverljivost internetnega ali kateregakoli elektronskega glasovanja. Tehnično gledano se lahko glasovnice zapakirajo v digitalne ovojnice, ki se odprejo šele po koncu glasovanja, njihova vsebina pa je nato ločena od ovojnic, tako da nikogar ni mogoče povezati z njegovim glasom, še vedno pa je moč preveriti, ali so glasovali le upravičeni volivci.
Problem torej ni tehnologija, ampak zaupanje oziroma, natančneje povedano, veriga zaupanja. Glasovanje na papirju je s tega stališča preprosto za izvedbo in nadzor. Volivec se identificira z osebnim dokumentom, kar se zabeleži v ločeno evidenco. Nato prejme prazno glasovnico, v kabini nanjo zapiše svoj glas in jo odda v zapečateno skrinjico. Postopek je razumljiv sleherniku, nadzor glasovanja in štetja je trivialen.
Pri e- ali i-volitvah je to bistveno težje. Četudi uporabljamo matematično preverjen algoritem, ga je treba pravilno in brez hroščev implementirati v programski jezik. Tega mora potem prevesti prevajalnik. Izvršljiva koda nato teče na računalniku, ki mora biti čist, brez zlonamerne programske opreme in hroščev. Strojna oprema mora biti brez neljubih presenečenj v obliki kitajskih ali ameriških zlonamernih čipov. Komunikacija tega računalnika z zunanjim svetom mora biti zavarovana.
Vsem tem korakom moramo zaupati, ker so tudi neodvisni pregledi kode v resnici le drobec v mozaiku. Nihče ne more jamčiti, da je prevajalnik brezhiben, da je računalnik kirurško čist – tudi na svežih računalnikih iz tovarne so že odkrivali nesnago –, da je vsa strojna oprema nekompromitirana. To preprosto ni mogoče, medtem ko je trivialno preveriti, ali je volivec prejel prazno papirno glasovnico in ali so bile te pravilno preštete.
Druga država, kjer so elektronske volitve zaživele, je Brazilija, a na precej drugačen način. Brazilija je edina država na svetu, kjer je glasovanje v celoti izvedeno elektronsko, kar pa ne pomeni prek interneta. Brazilija uporablja elektronske naprave za oddajo in štetje glasov, ki pa so fizično na voliščih, kamor morajo volivci še vedno priti osebno.
Brazilija se je preverjanja rešila na statistični način. Na predvečer volitev izžrebajo serijske številke elektronskih volilnih naprav, ki bodo služile kot preverjanje. Na njih na dan volitev poteka testno glasovanje, ki je javno in na katerem sodelujejo predstavniki strank. Vsak vpiše poljubno število glasov, kar razkrije šele na koncu glasovanja. Tedaj se primerjajo seštevki glasov, ki so jih oddale stranke, in izpis glasovalne naprave. Če se ujemata, je opravila preizkus. Ker so glasovalne naprave izbrane naključno, se privzame, da je test dokazal tudi pravilno delovanje vseh ostalih naprav, ki so bile uporabljene na pravih voliščih. Tak postopek ni popoln, je pa temu sorazmerno blizu. Prav tako lahko kvalificirana javnost, denimo univerze in politične stranke, preverijo programsko kodo, ki teče na teh sistemih.
Na tak način je Brazilija rešila problem verodostojnosti štetja glasov na elektronskih napravah, še vedno pa se ni lotila problemov zagotavljanja istovetnosti in svobode glasovanja, ki postanejo pomembni pri glasovanju na daljavo v nenadzorovanem okolju, torej prek interneta.
V Sloveniji imamo digitalno infrastrukturo na zavidljivi ravni. Enotni prijavni sistem SI-PASS omogoča prijavo na različne načine, od digitalnih potrdil do esemesa. Vsi državljani dobijo elektronske osebne izkaznice s čipom, z državo lahko poslujemo digitalno (eUprava, eDavki), zakonodaja izenačuje digitalne podpise in digitalno ugotavljanje istovetnosti z lastnoročnimi podpisi in izkazovanjem v živo. Vse to imamo, a poslovanje s Fursom niso volitve. Furs nastopa s pozicije moči, ima tudi druge vire podatkov, njegove posamezne odločitve pa imajo na ustroj države manjši vpliv od volitev. Povedano poenostavljeno: Furs ni demokratična institucija in ne potrebuje zaupanja državljanov, da deluje (je pa to seveda zelo dobrodošlo).
Ne da bi se poglabljali v razloge, lahko žalostno ugotovimo, da imamo v Sloveniji težavo z zaupanjem v institucije, najsi bo upravičeno ali ne. Tudi na Zahodu nekateri akterji aktivno podpihujejo nezaupanje v volitve, kjer bi bile i-volitve prva tarča. Internet so v zadnjem desetletju preplavili teorije zarote in hekerski napadi, ki so bolj pritajeni in sofisticirani kot v preteklosti. Že z informacijskimi kampanjami je moč vplivati na izide volitev, glasovanje prek interneta pa bi predstavljalo ultimativno tehnično tarčo za napad na samo infrastrukturo volitev. Internet je danes tehnološko bolj zaščiten (TLS, HSM, MFA), a hkrati manj varen kot pred desetletjem, nevarnosti pa so povsem drugačne. Na ravni posameznika ali podjetja grozi zaklep diska in izsiljevanje za plačilo odkupnine v bitcoinih, na ravni države pa sistematično zunanje vmešavanje v notranje zadeve. I-volitve so zato oddaljujejo, namesto da bi se jim bližali.
Odrivanje tehnologije zaradi nezaželenega tehnološkega razvoja smo v preteklosti sicer označevali kot nazadnjaški in kratkoviden ludizem, a vsega vendarle nismo digitalizirali. Pred notarjem se moramo še vedno oglasiti osebno, na ameriških univerzah pa študentje esej zaradi pojava generativne umetne inteligence čedalje pogosteje spet pišejo v šoli, s svinčnikom na papir.
Bi i-volitve v Sloveniji imele dodano vrednost? Bi glasovalo več ljudi? Bi bile cenejše? Bi bile svobodnejše? Odgovori na vsa ta vprašanja so trenutno ne.
I-volitev zato še zelo dolgo ne bo. Po definiciji i-volitve ne morejo potekati na sterilnih napravah, če naj ima vsak volivec možnost glasovanja iz naslanjača. Hekerski vdori in neodkrite ranljivosti niso le teoretična nevarnost, temveč so del vsakdanjosti. Ministrstvo za javno upravo opozarja na poročilo SI-CERT o kibernetski varnosti 2025, iz katerega izhaja, da so v preteklem letu zabeležili 35-odstotni porast incidentov in 44-odstotni porast prejetih prijav.
Sicer so tarča napadov lahko tudi papirne volitve, mednje pa sodijo kupovanje glasov, napake pri štetju, lokalne manipulacije in podobno, vendar sta tu prednosti revizijska sled in decentraliziranost sistema. Ponovno neodvisno preštevanje je vedno mogoče, predvsem pa ni ene točke, kjer bi lahko napadalci vplivali na izide. Za manipulacije volitev bi bil potreben nesorazmeren napor. To seveda ne pomeni, da nikjer na svetu ni bilo ponarejenih papirnih volitev. Prav nasprotno, nepoštene volitve so pogoste. A v teh primerih gre za sistemski ali državni napad na integriteto volitev, ki ga niti elektronske volitve ne bi onemogočile, temveč verjetno še poenostavile. Papirne volitve so podobno kot predstavniška demokracija: slab sistem, a boljšega nimamo.
Državna volilna komisija je izzive elektronskih volitev lepo povzela: »Tajnost glasovanja je eden temeljnih elementov volitev. Država na volišču zagotavlja, da volivec glasuje samostojno, brez pritiskov okolice ter da njegov glas ostane anonimen. Pri glasovanju prek telefona ali drugih elektronskih naprav pa se postavlja vprašanje, ali je takšno raven tajnosti sploh mogoče zagotoviti.« Trenutno ne obstaja način, s katerim bi pri glasovanju na daljavo zagotovili samostojnost. Tajnost je tehnično mogoče doseči, a povprečni državljan tega ne more preveriti, zato i-volitev v zadnjem desetletju kljub osamljenim zgledom iz Estonije ni uvedla nobena druga evropska država. Upali bi si staviti, da bomo čez deset let ugotavljali isto.